In kaj, menihi, je pravilni pogled (sammā diṭṭhi)? Znanje o trpljenju (dukkha), znanje o
izvoru trpljenja (dukkhasamudaya), znanje o prenehanju trpljenja (dukkhanirodha),
znanje o poti, ki vodi h koncu trpljenja (dukkhanirodhagāminī paṭipadā ariyasacca). Temu se reče pravilni pogled. (SN 45:8)
Ena od prvih
stvari s katero se srečamo, ko beremo o budizmu, je učenje Plemenitih resnic (ariyasacca),
kjer beremo spisek teh zgoraj omenjenih štirih faktorjev. Verjetno ni vsakemu,
ki išče inspiracijo v budizmu, prijetno brati o trpljenju – posebno če se dukkha
prevaja na bolj dramatičen način, kot ‘vse je trpljenje’. Že sama beseda
‘trpljenje’ se v krščanski družbi sliši, kot da bi morali biti križani, da bi
lahko resnično čutili, kaj to res pomeni. Zaradi take interpretacije dukkhe
se bo kdo zagotovo izgovarjal, da ne čuti dukkhe in da mu zato ni treba teh
stvari razumeti, poleg tega pa bo morda
tudi negotov, češ da je budistično učenje malo preveč pesimistično. Toda,
resnica je, da kljub temu, da Budove štiri Plemenite resnice veljajo tudi za
dramatično trpljenje, njegovo učenje pravzaprav pokriva najbolj univerzalen
problem v katerem živimo. In zato je treba to razumeti in uporabljati v
vsakdanjem življenju.
Učenje o
trpljenju in koncu trpljenja ni nekaj pesimističnega, ampak pravzaprav zelo
dobra novica! Res je, najprej je Buda učil, da trpljenje je. To je zelo
pomemben faktor, ki se ga ne sme ignorirati. Najprej moramo spoznati, da živimo
v temi. Šele potem lahko začnemo razmišljati o iskanju luči. A če nam nihče ne pove,
da živimo v temi, kljub temu, da posvetno sonce sije, ne bomo iskali resnice.
Zatorej, da trpljenje je, je prvo dobro sporočilo, saj zdaj vemo kje bivamo. Da
trpljenje ima izvor, je drugo dobro sporočilo. Če ima trpljenje izvor, obstaja potem
tudi prenehanje, in to je tretje dobro sporočilo. Ker trpljenje ima izvor in
prenehanje, potem obstaja tudi pot ali vodilo, ki vodi k temu prenehanju, in to
je četrto dobro sporočilo. A da lahko uresničimo vse te faktorje, mora biti dukkha
najprej spoznana. Da živimo v temi, ne da bi za to vedeli, je učil Buda v
naslednjih dveh verzih:
Kar nekateri jemljejo kot srečo,
to sveta bitja vidijo kot trpljenje.
Kar nekateri jemljejo kot trpljenje,
to sveta bitja vidijo kot srečo.
Spoznaj učenje, ki ga je težko razumeti,
saj so nevedna bitja zbegana. (Sn 762)
to sveta bitja vidijo kot trpljenje.
Kar nekateri jemljejo kot trpljenje,
to sveta bitja vidijo kot srečo.
Spoznaj učenje, ki ga je težko razumeti,
saj so nevedna bitja zbegana. (Sn 762)
Tema je za tiste, ki so obkoljeni,
črnina je za tiste, ki ne vidijo.
Toda krepostni, ki vidijo,
so osvobojeni, kot svetloba.
Čeprav je ta resnica prisotna,
jo tisti, ki ni vešč v Dhammi,
ne razume, tak je, kot žival. (Sn 763)
so osvobojeni, kot svetloba.
Čeprav je ta resnica prisotna,
jo tisti, ki ni vešč v Dhammi,
ne razume, tak je, kot žival. (Sn 763)
Opis trpljenja (dukkha)
kot tema, in sreča (sukha) kot svetloba, se lahko vidi že v sami besedi dukkha
in sukha. Prevod 'trpljenje' za dukkho ni ravno čisto pravilen.
Beseda je tvorba iz du+kha. Du pomeni 'narazen' ali
'napačen', 'slab', 'bol', 'skrb', in kha pomeni 'žarenje', 'zrak',
'prostor', torej kot 'osvetljeni (ali obarvani) prostor'. Nasprotje od du je
su, kar pomeni 'popoln', 'dober', 'sreča'. To pomeni da je kha (prostor)
lahko razsvetljen z slabo ali dobro razsvetljavo. Du-kha je potem 'slab
prostor' in su-kha 'dober prostor'. Kot prostor, ki se razsvetli ko prižgemo
luč, in se zatemni, ko jo ugasnemo. (Na primer, tudi v vsakdanjem jeziku
pravimo, »tu je res prijetno ozračje«, »čutim negativno vzdušje«, itd.) In dukkha,
kot Plemenita resnica, ne pomeni le tisto trenutno bolečino, ampak tudi to,
da živimo v temi: v nevednosti, v zbeganosti, in ves čas iščemo stvari v temi,
s katerimi se lahko oprimemo in olajšamo trenutne muke. A dokler ne vemo, da
luč obstaja, ne bomo nikoli uvideli bolj univerzalne rešitve teh muk, ampak še
naprej dajali pomembnost malim, individualnim čutnim stvarem. Tako bo naša
pozornost vedno nekje tam, med individualnimi stvarmi, ne da bi opazili, da je
problem bolj univerzalen.
Torej, trpljenje
ni le tista ali druga bolečina ali skrb, ampak absolutno univerzalen problem
eksistence, ki mora biti spoznana. In ko to spoznamo, potem v tistem trenutku
spoznamo tudi vse ostale tri Plemenite resnice – postanemo prebujeni in
svobodni vseh mentalnih muk. Toda, kako naj potem razumemo dukkho kot
nekaj, kar je bolj splošni problem? Buda je učil:
Rojstvo je dukkha, staranje je dukkha, bolezen je dukkha,
smrt je dukkha, odsotnost vsega zaželenega je dukkha, prisotnost
nezaželenega je dukkha, neizpolnjena pričakovanja so dukkha,
skratka, peterica agregatov oprijemanja je dukkha. (MN 28)
Pet agregatov
oprijemanja (materije, občutkov, zaznav, tvorb, zavesti) je struktura našega
vsakdanjega doživljanja, kar pomeni, da je samo naše doživljanje dukkha.
Vsi ti faktorji, kot so rojstvo, bolezen in ostali, so prisotni ravno v tem
osnovnem doživljanju. Trpljenje rojstva ni nekaj, česa smo se že rešili in smrt
ni le nekaj, kar nas še čaka. Vsi ti faktorji, rojstvo, staranje in smrt, so
prisotni tu in zdaj, so del naše bitnosti ali eksistence. Buda je učil (Sn 4:6),
da so staranju podvržene vse stvari, ki ji spoznavamo kot 'moje' v doživljanju.
'Moje' ni nekaj, kar si jazstvo ali sebstvo lasti, ampak je strukturno pred
jazstvom, torej nekaj, kar določa jaz, t.j. da jaz lahko obstaja mora
biti pogojen z drugimi stvarmi. Zaradi te nevednosti o pogojenosti, smo
avtomatsko podvrženi starosti: saj je vse, kar doživljamo kot 'moje' podvrženo spremembi.
In ker staranje ne more biti neodvisno, ima kot temelj rojstvo; in staranje se
ne konča nikakor drugače, kot pa s smrtjo. Tako so vsi ti faktorji prisotni
ravno tu in zdaj. Enako tudi velja za prisotnost nezaželenih izkušenj in
odsotnost zaželenih izkušenj: ves čas iščemo in izbiramo med tem kaj nam ugaja
v čutnosti in v pogledih in tem, kaj nam ne ugaja. Bivanje je samo po sebi le iskanje,
izbiranje, sprejemanje in odrivanje stran. Zaradi nevednosti ne vemo drugega,
kot da sledimo posameznim občutkom. To so faktorji trpljenja, ki so del
bitnosti.
Seveda štiri Plemenite
resnice ne govorijo samo o dukkhi, ampak tudi o drugih faktorjih, ki
sestavljajo bivanje. Na primer, Buda je učil štiri Plemenite resnice o dejanju
(kamma), o svetu (loka) in o vseh posameznih faktorjih paṭiccasamuppāde (nevednost, tvorbe, zavest, ime-in-stvar, šest
čutnih osnov, kontakt, občutek, želje, oprijemanja, bitnost, rojstvo, starost
in smrt), kot da so, da imajo začetek, da imajo konec, in
da je pot, ki vodi h koncu teh fenomen. Tako si lahko izberemo skorajda
katerikoli fenomen za razlago štirih Plemenitih resnic, saj ni ničesar izven te
narave. Ker je vse to univerzalni problem, zato ponavadi ponazorimo te resnice
z učenjem o dukkhi, ko poskušamo razjasniti Dhammo.
Torej,
doživljanje v nevednosti je problem. In Buda je učil o rešitvi problemov.
Tako lahko zavoljo praktične kontemplacije prevedemo dukkho kot
'problem'. Tako nam postane učenje, da so rojstvo, starost, bolezen, smrt,
odsotnost vsega zaželenega, prisotnost nezaželenega, neizpolnjena pričakovanja
problemi, veliko bolj realni in prisotni v vsaki zavestni situaciji. A sama
logika prve Plemenite resnice ne bo dovolj. Moramo prepoznavati fenomene, ki so
del našega uma ali doživljanja, a so še vedno nevidni našim očem. In tu sledi 'Formula o pravilnem pogledu' (Bd+Um=P), kjer sem pisal, da je problem vedno
spregledan ali v ozadju naših (napačnih) pogledov. In ko spoznamo fenomene
takšne kot so, t.j., da tvorijo bitnost in svet, potem ne vidimo stvari
le takšne, ampak hkrati spoznamo, da vsaka pojavnost, ki je tvorjena, mora pomeniti,
da je potem od nečesa odvisna (torej, da ima začetek – prva Plemenita resnica);
in če je prišlo do tvorbe, pomeni, da se lahko tudi raztvori (torej, da ima
svoj konec – tretja Plemenita resnica).
A kaj povzroča
tvorjenje problemov? Taṇhā ali želje. Imamo tri vrste želja: željo po
bitnosti ali eksistenci (bhavataṇhā), željo po prenehanju bitnosti ali
eksistence (vibhavataṇhā) ter željo po čutnosti (kāmataṇhā).
To pomeni, da ta tvorba (ki jo mi drugače (napačno) zaznavamo kot 'absolutno
sebstvo') lahko obstaja le zaradi naših teženj po bitnosti ali eksistenci: obstajamo
zato, ker želimo obstajati. Zatajitev bitnosti ne bo razrešilo problema,
saj želja po izničenju bitnosti le 'zadovolji' bitnost. Ne glede ali stvar
grabimo ali jo potiskamo stran, bo prisotnost (ali zavest, viññāṇa)
do te stvari le naraščala. (To lahko preizkusite sami: bodite pozorni, kaj se dogaja
z umom, ko si kaj poželite – kot je npr. dobra glasba – in kaj se zgodi, ko se
hočete nečemu izogniti – kot slabi glasbi, ki ves čas igra v mislih. Opazili
boste, da se objekt ne bo kar tako lepo izničil in bo verjetno še bolj
prisoten.) Seveda bo kāmataṇhā vedno vlačila um k svetu čutnosti, čim
bolj stran od uma. Dobra novica je, da taṇhā izgine, ko to pravilno
razumemo in to znanje vgrajujemo. To znanje o pravilni praksi je osmeročlena
Plemenita pot.
Šele takrat, ko
razumemo Plemenite resnice, lahko rečemo, da imamo pravilni pogled (sammādiṭṭhi – glej Formulo). Ko imamo pravilni pogled, potem
so vsi faktorji osmeročlene poti pravilni. Dokler nimamo pravilnega pogleda,
potem je tudi celotna osmeročlena pot napačna. Zato imamo pravilni pogled (sammādiṭṭhi) kot prvi faktor poti. Drugi faktorji so pravilni
namen (sammāsaṅkappo), pravilni
govor (sammāvācā), pravilno dejanje (sammākammanto), pravilni način preživljanja (sammāājīvo), pravilni napor (sammāvāyāmo), pravilna
pozornost (sammāsati), pravilna koncentracija (sammāsamādhi).
O nekaterih od
teh faktorjih sem že pisal v prejšnjih člankih in brez dvoma se da še veliko
več povedati. Toda za zdaj je dovolj, da vemo kako razmišljati o Dhammi, kako
imeti zaupanje v Dhammo, kako uvideti temo in kako iskati luč. Luč je tam, ker
je tema. Če ne bi bilo teme, potem ne bi bilo luči. Torej, ker je tema, je tudi
luč.
Tu je nerojeno — neustvarjeno — nenarejeno — nepogojeno. Če tu ne bi bilo tega,
kar je nerojeno — neustvarjeno — nenarejeno — nepogojeno, potem ne bi bilo
možnosti spoznati osvoboditve od tega, kar je rojeno — ustvarjeno — narejeno — pogojeno.
Toda, ker je tu nerojeno — neustvarjeno — nenarejeno — nepogojeno, je tu možnost
spoznanja osvoboditve od tega, kar je rojeno — ustvarjeno — narejeno — pogojeno.
(Ud 8:3)